Serbo-Croatian

Alternative forms

• (Ekavian): čȍvek
• (Ijekavian): čȍvjek

Noun

človek m

1. (archaic, Kajkavian) man; person; human
   • 1593, N.N., Cantio de matrimonio:

     Nei dobro človeku samomu biti,

     potrebno mu je tuvarušu biti,

     k njemu primerjen tuvaruš biti,

     zato mo pomoč imeimo stvoriti.

   • 1644, N.N., De paenitentia:

     Rožica na polju lepo friško cvete:

     takajše mlad človek tu na ovom svete,

   • 1701, N.N., O, Ježuše, slatko ime

     Misli, človek, sad živuči, ter pogledaj v grob smrdeči:

     Kam ja idem, tam ti dojdeš, otkuda se ne povrneš.

   • 1886, Ksaver Šandor Gjalski, Pod starim krovovima:

     Kakav je to kršan človek bil, nikad ne bi bil mislil, da bu on prije mene.

   • 1936, Miroslav Krleža, Balade Petrice Kerempuha

     Se sami Madžari, grofi, dunajski, taljanski,

     ni jeden je ne človek, ni jeden ne zna naški.

Slovak

Etymology

Singular forms from Proto-Slavic *čьlověkъ, *čelověkъ; plural forms from Proto-Slavic *ljudъ ‎(“people, men”), from Proto-Indo-European *h₁lewdʰ-.

Noun

človek m ‎(genitive singular človeka, nominative plural ľudia)

1. person, man (i.e., a human being regardless of gender)

Declension

Derived terms

• človečí
• človečina
• človiečik

Slovene

Etymology

Singular and dual forms from Proto-Slavic *čьlověkъ, *čelověkъ; plural forms from Proto-Slavic *ljudъ ‎(“people, men”), from Proto-Indo-European *h₁lewdʰ-.

Pronunciation

• IPA^(key): /ˈtʃlɔ̀ːʋɛk/
• Tonal orthography: člóvek

Noun

člôvek m anim ‎(genitive človéka, nominative plural ljudjé)

1. human; person

Declension

See also

• môški, žénska
• oséba